V Sloveniji produciramo kadre, ki jih ne moremo zaposliti, ker ni delovnih mest. Z davkoplačevalskim denarjem izobražujemo mlade, ki potem gredo v tujino.
Torej, tujini smo podarili možgane!
Doma ostanejo na eni strani študentje, ki sprejmejo skoraj vsako še tako slabo plačano delo. Na drugi strani imamo večne študente, ki z vpisi iz letnika v letnik ohranjajo status študenta ter čakajo na tisto pravo priložnost. Brez izkušenj in delovnih navad pozabljajo, kaj so se učili in niso več v toku z novostmi. Najslabše je, da jim samozavest iz leto v leto pada, kar jih psihološko hromi in marsikoga je zaradi tega sram, kar je težko priznat. Mnogi se zatečejo v grenkobo, alkohol, druge opijate.
Najslabše je, ker se mladi počutijo prevarane.
Poslušali so nasvete…«Študiraj, da boš nekaj, da ti nebo treba delati, oz. težko delati?!« Sprašujem se, kaj je narobe z ostalimi poklici? Zakaj je »delo« pri nas tako razvrednoteno? Kreativno delo je lahko velika svoboda te pelje v samostojnost ti da samozavest in te gradi kot osebnost. Seveda moramo včasih delati tudi dela, ki nam niso všeč, da bi prišli do tega, kar nam je všeč. Kot vajenec, ki mora skozi vse faze in postopke. Kot vrhunski športnik, ki trenira tudi v mrazu ali vročini. Potem pa pridejo rezultati!
V kaj smo se zapletli? Zakaj je tako in kje je rešitev za to? Zakaj smo mladino zavedli in zakaj to še vedno počnemo? Ne prepuščajmo mlade svoji usodi. Trkajmo na vest tistih, ki imajo kaj za povedat…psihologi, sociologi, pedagogi, načrtovalci našega izobraževalnega sistema, starši, delodajalci, delojemalci in mladino seveda.
Saj znamo uporabiti zdravo kmečko pamet. Zato ni potreben študij.
Suzana Športa
